»Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?«

»trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.«

»Preberite, kaj piše.«

»ki analizirajo, o čem govorimo, ko pišemo (ali ne pišemo) o temah LGBTQ+ za mlade«

»Piši, ti samo piši, kaj vse si pokradel na begu, kje vse si vlamljal, vse napiši!«

»Pišem o teh razmerah, ker želim pisati o človeških interakcijah in ... kaj prestanejo ljudje, ko rekonstruirajo življenja.«

»Ljudje so se prebudili, nismo več otroci, znamo pisati in brati, nihče nam ne bo govoril, kaj naj naredimo«

»Politična oblast v zadnjih treh desetletjih vztrajno poskuša vplivati na uredniško odločanje, o čem naj novinarke in novinarji pišejo in kako.«

»Če je Sofoklej pisal o ljudeh, kakršni naj bi bili, je Evripid pisal o ljudeh, kakršni so. V tem je neverjetno sodoben.«